Z zastekljenega stropa je kapljalo. Kap, na sadilno klop. Kap, na prazen stol. V šolskem rastlinjaku je dišalo po mokri prsti in baziliki, tako močno, kot bi nekdo pravkar skuhal omako za špagete.

Manca, Bor in Vida so pomočniki pri Mizi po zadnjem zvoncu, leseni omarici na kolesih ob šolski knjižnici. Kdor ima zagato, jo prinese k njim, zadnji korak pa vedno naredi sam. Danes je zagata stala ob sadilni klopi in imela prekrižane roke. Ime ji je bilo Martin in hodil je v tretji razred.

»Četrtek ob dveh,« je rekel Martin. »Dogovorila sva se. Zdaj je pol treh.«

Odprl je predal pod klopjo. Notri je ležalo deset gladkih lipovih paličic. Čistih. Julija, njegova sošolka, bi morala nanje napisati imena zelišč.

»Ni je. Ni listka. Nič. Prikaz bom naredil sam.«

Manca je s prsti trkala po robu klopi. Tok, tok, tok.

»Takoj jo grem poiskat in ji povem, da …« Prsti so obstali. »Ne. Najprej preverimo, kaj se je zgodilo.«

»To sem hotel reči jaz,« je rekel Bor in si popravil očala.

»Ni kaj preverjati,« je rekel Martin. »Prazen stol je dokaz.«

Bor je dvignil en prst. »Prazen stol je dokaz, da na stolu nihče ne sedi. Za vse drugo potrebujemo več prstov.«

Martin ga ni poslušal. Vzel je svinčnik in začel pisati. Bazilika, drobnjak, kamilica, melisa, meta. Po abecedi. Črke so bile ravne kot ograja.

Prva paličica je šla v zemljo gladko. Druga tudi.

»Vidite? Brez nje gre še hitreje.«

Potem je prišla na vrsto bazilika. Stala je na začetku vrste, ker se začne z b, in bila je trikrat večja od drugih. Široki listi so se ji razkrečili čez drobnjak, en poganjek pa je molel proti kamilici kot prst, ki ukazuje.

»Umakni se,« ji je rekel Martin in jo potisnil nazaj.