Na igralni jasi so vsi vedeli eno pravilo: igra se začne šele, ko ima vsak igralec toliko storžev, kot jih potrebuje. Zajček Bine je to vedel. Pa je vseeno postavil tri borove storže v vrsto, napel dolge zadnje noge in skočil čeznje, še preden sta prijatelja sploh prišla iz bukovega kotička.

»Hop!« je rekel. »Še enkrat!«

»Bine, stoj!« Veverička Lara je pritekla po korenini, s košatim repom nad hrbtom in s širokim hrastovim listom v tacah. List je bil suh in je šumel kot papir. »Najprej preberemo. Kaj mora danes držati?«

Za njo je pricapljal hrček Svit, okrogel kot kepa testa, z lički, polnimi do roba.

Lara je brala počasi: »Vsak igralec potrebuje tri storže. Skupaj jih je devet. Spodaj v kotu pa: prostor za Svitovo rezervno seme.«

»To je moj kot,« je rekel Svit in se potrepljal po ličkih. »Seme je nekje tukaj.« Pobrskal je po levem ličku. Ven je prišla posušena borovnica. »To ni seme.«

»Devet, devet, prav,« je rekel Bine in poskakoval na mestu. Igličje se je drobilo pod njegovimi tacami. »Preštejte hitro. Počakal bom. Obljubim. Samo hitro.«

Lara je storže s police nosila enega za drugim in jih polagala v vrsto. »Ena, dve, tri,« je šepetala, »štiri, pet, šest … sedem, osem, devet.«

»Devet!« je rekel Bine.

»Devet,« je ponovila Lara, kot da bi številko zaklenila.

Zdaj je bilo treba storže razdeliti. Lara in Svit sta jih porinila v tri kupčke, vsakega pred svojo progo. Pri Lari so bili trije. Pri Binetu trije. Svit je svoje še štel, ko je Bine zavzdihnil.

»Samo en poskusni skok. Majhen. Še enkrat!«

»Bine –«

Ni bil majhen. Bine se je odrinil, švignil čez pol jase in pristal s tleskom tik ob kupčkih.