Pod koreninami stare bukve imajo tri puhaste živalice svoj kotiček: zajček Bine, veverička Lara in hrček Svit. Vsak dan pripravijo eno igro za jaso, vsako pa najprej zapišejo na velik suh hrastov list.

»Kaj mora danes držati?« je vprašala Lara in razgrnila list po Storževi polici. To je nizek mahovnat štor na robu jase, ves posejan z okroglimi vdolbinicami.

»Jaz preberem!« je rekel Bine. Z dolgimi zadnjimi nogami je že poskakoval na mestu, zavihani levi uhelj pa mu je opletal. »Skakalna proga. Devet storžev v vrsti. Vsak skok čez en storž.«

»Mi jih imamo tri,« je rekla Lara. »Do devet nam jih manjka šest.«

Iz ene od vdolbinic je pokukal siv kosmat gobček. Polh Primož je zazehal tako na široko, da se mu je videlo do zadnjega zoba.

»Šest storžev,« je rekel. »Šest vdolbinic. Zvečer hočem nazaj šest. Ne pet. Tudi sedem ne, sedmi ni moj.«

Enega za drugim je položil na štor. Svit jih je pobral v tačke. Pod blazinicami so bili čudno gladki, kot bi jih kdo polikal.

»Smrekovi,« je zamrmral Primož. »Borovih ne maram. Praskajo.«

Svit se je potrepljal po ličkih. »Po igri jih z Binetom prineseva nazaj. Vseh šest. Obljubim.«

»Pa naši trije?« je vprašala Lara.

»Tukaj,« je rekel Svit in se spet potrepljal. Lička je imel napeta kot dve kremni blazinici.

Ob vznožju štora je rjava lesna mravlja vlekla smrekovo vejico, dvakrat daljšo od sebe, in se tresla pod njo. Čez rob police je lezel polž in za seboj puščal svetlečo sled.

Na jasi je Lara šest Primoževih storžev postavila v ravno vrsto. »Ena, dve, tri,« je štela tiho, »štiri, pet, šest.« Med vsakim je pustila za en zajčji skok prostora.

»Še enkrat!« je zavpil Bine in se že pripognil.

»Čakaj! Še trije manjkajo.«

Svit se je obrnil vstran in iz ličnih vrečk izbrskal tri stvari.