Svit in Neža sta petletna dvojčka, ki sta se dolgo pripravljala na svoj prvi izlet v hribe. Z mamo sta izbrala dan, počakala na lepo vreme, spakirala lahka nahrbtnika in z dedkovim zemljevidom izbrala kratko pot na Brezov hrib. Danes je ta dan zares tu.

Avto se ustavi pod hribom. Vrata zaloputnejo. Diši po svežih iglicah in suhi zemlji.

Ob robu gozda stoji lesena tabla. Na njej je rdeča pika z belim obročkom. Za tablo se začne steza, vsa mehka od iglic.

Svit poskoči. Sivi nahrbtnik mu poskoči na hrbtu.

»Gremo! Jaz bom prvi na vrhu!«

Steče tri korake proti tabli.

Neža ne steče. Njeni pohodni čevlji so še trdi. Naredi korak, potem še enega. Pred tablo se ustavi, kot da bi tam visela nevidna vrv.

Na nizki veji breze sedi taščica. Čiri-či, zažvrgoli in nagne glavico.

Neža sname ozki kremni nahrbtnik in ga postavi predse na tla. Gleda ga, kot ga je gledala doma v predsobi.

»Kaj še čaka na naju?« vpraša tiho.

Mama Meta poklekne zraven nje.

»Vreme je preverjeno,« reče. »Zjutraj sem še enkrat pogledala napoved za Brezov hrib. Ves dopoldan bo jasno.«

Neža prikima. A ne vstane. S prsti vleče konec kitke.

Po stezi pride starejši pohodnik z dvema lesenima palicama. Tok, tok, delata palici. Pokima jim in pove, da je pot danes suha in lepa. Potem stopa naprej, počasi, v svojem ritmu, in izgine med drevesi.