»Kdo bo z menoj peljal jabolka k babi?« vpraša Cvetka in si natakne zlato kartonasto krono. Štiriletna deklica stoji ob lesenem vozičku v sadovnjaku. Na prstih seže po zadnjem rumenem jabolku.

Podrgne ga ob rokav in položi na vrh kupa. Jabolka dišijo sladko, skoraj kakor babičin zavitek. Doma jih babi čaka s čajem.

Cvetka prime ročaj. Voziček je težek. Pot do doma pa ima toliko luž, da jih ne zna prešteti.

Z igrišča priteče Luka, deček, s katerim se igra.

»O, zlata krona! Jaz grem. Če jo smem nositi.«

Cvetka jo prime za rob.

»Zdaj jo imam jaz. Ti pa lahko voziš spredaj.«

Stopi vstran in mu prepusti lažji ročaj. Sama prime drugega, ki je ves hrapav.

»Jabolka, držite se!« reče Luka.

Kolesce zacvili. Voziček se nagne in eno jabolko poskoči. Cvetka ga ujame ob predpasnik, Luka pa skoči stran.

»Tole jabolko bi rado na gugalnico!«

Cvetka ga vrne med druga jabolka in potisne naprej.

Mimo prikolesari starejša gospa. Na kolesu ima košaro, iz nje štrli por. Z roko pokaže na blatno lužo, da je ne bi spregledala. Zvonček pozvoni in gospa odpelje naprej.

Cvetka obrne voziček proti travnatemu robu.

»Tukaj bova šla. Na tej strani je manj vode.«

Toda rob je mehak. Kolesce se pogrezne in obtiči. Voziček se prekucne na stranico. Jabolka se razletijo po travi.

Cvetki krona zdrsne na nos.