Mehko, tiho šelestenje suhega listja pod drobnimi čevlji. Zrak je dišal po topli smoli in vlažnem mahu. Princesa Pia je hodila med visokimi drevesi. V roki je držala rdečo košarico. Gozd je bil prijazen in tih.

Pia je imela vsak dan svoj varni red. To je bil njen najljubši del dneva. Najprej popoldanski sprehod. Potem miren povratek domov k toplemu čaju. Nato izbira mehke obleke za večer. In nazadnje počitek. Vse je vedno teklo točno tako.

Tudi danes je začela s prvim korakom. Šla je na sprehod. Ustavila se je ob modri rožici. Potem je opazila rdečo jagodo. Stopila je korak. Pa še en korak. Ko se je obrnila, se je njena potka skrila. Princesa Pia se je izgubila v zelenem gozdu.

Postalo jo je strah – v trebuščku jo je malo stisnilo. Zazeblo jo je v prste. A gozd je bil miren in Pia je vedela, da se vedno najde pomoč. Usedla se je na debel, mehak štor in počakala.

Kmalu je zaslišala enakomeren zvok.

Klop-klop, klop-klop, klop-klop.

Zvok je bil počasen in varen. Tudi ti bi se nasmehnil, če bi v tišini zaslišal tako miren korak. Izza velikega hrasta je stopil mogočen bel konj. Na njem je sedel princ Bine v toplem modrem plašču. Konj se je ustavil in prijazno pihnil skozi nos.

»Si se izgubila, mala princesa?« je vprašal princ Bine. Njegov glas je bil topel in miren.

Pia je prikimala: »Moja potka domov se je skrila.«

Princ Bine ji je pomagal splezati na sedlo.