Večer je, v stanovanju v bloku ob parku. Prisluhni, ker bo nocoj neki nahrbtnik zelo trmast.

Petletna dvojčka Svit in Neža komaj čakata svoj prvi izlet na Brezov hrib. V soboto bo tam deževalo, zato bo mama Meta poiskala nov dan. A čakanje še ne pomeni, da se priprave ustavijo.

V predsobi stojita dva nahrbtnika, Svitov sivi in Nežin ozki kremni. Zraven njiju se na gladkih ploščicah kopiči kup stvari. Svit nanj prav zdaj položi še en lesen avtomobilček.

Dvojčka počepneta pred nahrbtnika in vprašata hkrati:

»Kaj še čaka na naju?«

»Polnjenje!« reče Svit.

Z obema rokama objame kup in ga odnese v dnevno sobo, na mehko volneno preprogo. Neža gre za njim z listom hrapavega risalnega papirja. Na listu so njene risbe: vetrovka, kapa in steklenica za vodo.

Svit tlači. Najprej gre noter vetrovka. Za njo trije leseni avtomobilčki, rdeč, moder in rumen. Potem debela knjiga o dinozavrih.

»Še to!«

Zdaj pride na vrsto črn daljnogled, težek kot opeka.

»Svit, tega ni na listu,« reče Neža. S prstom gre po risbah, od ene do druge. »Avtomobilčkov ni. Knjige ni.«

»Več ko imam, bolj sem pripravljen,« reče Svit. »Še to!«

In steklenico za vodo porine čisto na dno, pod avtomobilčke.

»Pregledava risbe?« vpraša Neža.

»Potem.«

Svit potegne zadrgo. Zadrga škriplje. Platno šumi in se napne kot balon. Zzzip. Zaprto!

Svit se usede pred nahrbtnik in vtakne roke skozi naramnici.