»Kaj še čaka na naju?« vprašata Svit in Neža hkrati.

Stojita v predsobi pred dvema praznima nahrbtnikoma. Petletna dvojčka sta na kuhinjskem koledarju z zelenim flomastrom obkrožila soboto, dan za njun prvi izlet na Brezov hrib. Mama Meta pa je rekla, da mora soboto potrditi še vreme, zato je Neža zraven kroga narisala majhen vprašaj.

»Zdaj na vaju čaka park,« reče mama in odpre vrata.

Svit se dotakne naramnice svojega sivega nahrbtnika. »Kmalu,« mu šepne.

Neža pogleda še ozkega kremnega. Prazen je in čaka.

»Korak za korakom, priprava pred odhodom!« zapoje Svit na stopnicah.

Park je tik ob bloku. Sonce sije na peščeno potko in pesek škripa pod čevlji. Svit teče naprej, velik koder na čelu mu poskakuje. Neža hodi ob mami in gleda v nebo. Nebo je modro in čisto, brez enega samega oblačka.

Po potki pride sosed Jure z velikim belim psom. Pes ne laja. Samo mirno povoha Svitove čevlje in pomaha z repom. Jure pozdravi in reče, da je danes pravi dan za sprehod.

Neža se ustavi.

»Mami, če je zdaj sonce, potem sobota velja, kajne?«

»Seveda velja!« zavpije Svit. »Saj ni nobenega oblaka!«

Mama pokaže na leseno klop pod lipo. »Sedimo. Pa pogledamo.«

Klop je topla. Neža položi obe dlani na les. Gladek je in ogret, kot kruh, ki je pravkar prišel iz pečice. Svit sede na rob, noge mu bingljajo.