V bloku ob parku je četrtkovo popoldne in v predsobi diši po pomarančnem čaju. Prisluhni, ker se prav tu začenja velik načrt.
Pri vhodnih vratih stojita dva prazna nahrbtnika. Sivi in kremni sta naslonjena na steno. Ko ju zadene prepih, tiho zašelestita.
Petletni Svit priteče po hodniku v oranžnih hlačah z naramnicami. Zgrabi sivi nahrbtnik in si ga vrže na ramo. Velik koder na čelu mu poskoči kot kaveljček.
»Greva! Kar zdaj na Brezov hrib!«
Njegova dvojčica Neža stoji na hladnem lesenem podu v samih nogavicah. Popravi si okrogla očala in pocuka eno od kitk.
»Kar danes?« vpraša. »Saj sploh ne veva, kdaj imamo čas.«
»Jaz imam čas vedno!«
»Pa mama? In kaj bova dala v nahrbtnik?«
Svit pokuka v svoj nahrbtnik. Na dnu leži ena sama drobtinica piškota. Nič drugega.
Dvojčka se spogledata. Potem vprašata skupaj, kot da bi se zmenila:
»Kaj še čaka na naju?«
»Mama bo vedela,« reče Neža. »Pojdiva jo poiskat.«
Takrat zaškripljejo vhodna vrata. Skozi špranjo pokuka pismonoša Luka z rdečo torbo čez ramo. »Pošta za vas! Lep dan, mlada planinca!« zakliče in spusti pisma na tla. Že teče naprej po stopnicah, tap-tap-tap.
Po hodniku pripelje soseda Cvetka. Njen voziček poje kvik, kvik, kvik. Otrokoma pomaha z zeleno rokavico in odpelje mimo.
Iz kuhinje pride mama Meta. Pobere pisma in pogleda nahrbtnik na Svitovi rami.
»Kam pa ti?«
»Na hrib!
