Šuš. List z risbami tiho zašumi, ko ga Svit pogladi s prstom. Leži na vrhu njegovega sivega nahrbtnika v predsobi. Petletni deček s kodrom v obliki kaveljčka sredi čela pogleda še kremni nahrbtnik svoje dvojčice Neže. Oba sta pripravljena in ravno prav lahka, v njiju so samo kapa, vetrovka in voda v stranskem žepu. Izlet se je sicer malo odložil, a dvojčka sta se vmes pridno pripravljala. Svit je najprej v nahrbtnik stlačil igrače, debelo knjigo in težak daljnogled, pa ga je prevrnilo na hrbet. Potem sta po Nežinem narisanem seznamu spakirala le tisto, kar zmoreta nositi vso pot, skupno opremo pa bo nesla mama. Manjka le še ena stvar: po kateri poti bodo šli?

Svit in Neža stopita drug ob drugega.

»Kaj še čaka na naju?« vpraša Svit.

Mama Meta si obuje čevlje.

»Pot,« reče. »Gremo v knjižnico. Tam nas čaka dedek Tone.«

Neža že drži kljuko. Svit poskoči na pragu.

»Korak za korakom, priprava pred odhodom!«

V knjižnici diši po starem papirju. Stoli tiho drsijo po gladkem podu. Za pultom sedi knjižničarka Cvetka. Očala ji visijo na vrvici, ko zlaga debelo knjigo o gorah. Pri sosednji mizi deček Luka s prstom riše po slikanici.

Dvojčka sedeta k veliki leseni mizi. Mama sede med njiju.

Potem prisede še dedek Tone. Lica ima rdeča, ker je prišel peš. Iz žepa potegne fotografijo in jo položi na mizo.

»Moj najljubši razgled,« zašepeta. »Z vrha vidiš jezero, daleč spodaj. Modro je kot kapljica črnila. Okrog njega so hišice, majhne kot zrna riža.