Brrrm, brrrm — nizko brnenje je Boru streslo podplate, potem se je ponovilo.
Sedemletni deček je obstal v jami. Hladna kapljica mu je zdrsnila za ovratnik. Med skalama je zagledal napis: »Vrni se, preden brnenje utihne.« Pod njim je bilo v kamen vrezano kolo.
Bor je približal svetilko. Reža se je razširila v prehod. Na drugi strani ni bilo temnega rova, ampak ognjišče.
»Časovni prehod?« je zašepetal. »Potem lahko poiščem tistega, ki je izumil kolo.«
Stopil je skozi. Svetilka mu je še vedno svetila, pod čevlji pa je čofotnilo blato. Za njim je ostala odprtina v skali. Iz nje je prihajalo isto brnenje.
Ob reki so stale nizke hiše. Nosač z vrečo žita se je izogibal kamenju. Starešina je s palico privzdigoval deske ob kupu lesa. Deklica je proti vodi nesla glineno skledico, tesno pritisnjeno k trebuhu.
Bor je stekel proti vrteči se plošči.
»Našel sem kolo!«
Lončarka Vesna je nad ploščo držala mokre roke. Med njimi je rasla posoda z okroglim robom.
»Ne tako blizu. Še tebe premažem z glino.«
Bor je stopil nazaj.
»Kje pa je voz?«
»Kakšen voz? S tem oblikujem posode. Ko se glina vrti, lažje naredim okrogel lonec.«
Pokazala mu je rob. Bor je sledil njegovemu kroženju s prstom v zraku. Iskal je kolo za vožnjo, našel pa nekaj, kar je ostajalo na mestu.
»Kdo potem dela vozove?«
»Kalan. V lopi. Slišal ga boš, še preden ga vidiš.«
»Daj se že premakni!« je prišlo izza lesenega zidu.
