Pod Galovimi copati je zacvililo še vlažno linolejsko dno. Fant je po telovadbi zavil proti garderobi in si svinčnik zataknil za uho. Med odmorom je hotel dokončati risbo kolesa. Samo sedež mu je še manjkal.
Pri kovinskih omaricah je obstal.
Njegov sošolec Ožbej je stal ob leseni klopi. Na tleh ob njem je ležala radirka, modri risalni zvezek pa je štrlel čez rob omarice. Tja ga je ravno porinil Martin, ki je klečal na klopi. Rudi je spodaj držal Martinovo torbo.
»No, dosezi ga,« je rekel Rudi. »Ali potrebuješ lestev do vsake risbe?«
»Do vsake risbe,« je ponovil Martin. Pogledal je Rudija, potem pa proti hodniku.
Gal je pobral radirko. Na enem vogalu je bila črna od svinčnika.
»Tole ti je padlo, Ožbej,« je rekel Gal in mu jo podal.
»Hvala. Še zvezek potrebujem,« je rekel Ožbej. »Vrnita mi ga.«
Ožbej je govoril tiho, vendar je gledal naravnost v Rudija. Roke je držal ob telesu. Radirko je stisnil tako močno, da se mu je njen rob zarezal v dlan.
»Pridi, Gal,« ga je poklical Rudi. »Saj vidiš. Omarica je zanj cela gora.«
V oddaljenem kotu je hišnik pomival tla. Vedro je drselo za njim. Iz odprtih vrat telovadnice je prihajalo ropotanje žog.
Gal je prijel naramnico svoje torbe. Z Rudijem sta bila dogovorjena za nogomet med glavnim odmorom. Rudi je izbiral ekipi. Gala je skoraj vedno izbral prvega.
»Dajta mu zvezek, pa gremo,« je rekel Gal.
»Saj ga lahko vzame,« je odgovoril Rudi. »Nihče ga ne drži.«
Martin je zvezek potisnil še malo nazaj. Gal je videl samo moder vogal.
»Bom jaz dosegel,« je rekel Gal.
Stopil je h klopi, vendar se je Rudi postavil predenj.
