Booklly

Ta zgodba je v slovenščini.

Povodni mož na Krki

Povodni mož na Krki

Povodni mož zapusti Ljubljanico in se preseli na Krko, odločen, da bo postavil nov plavalni rekord. Toda v novi reki ga čaka presenečenje – in to zelo ozko.

Why this story matters

Brina odločno zavrne očetovo ponudbo, da bi jo dal za nagrado, Matej pa jo takoj podpre. Zgodba tako poudari pravico do samostojnega odločanja o sebi in postavljanja meja. Staršem ponuja tehtno izhodišče za pogovor z najstniki o tem, kako se postaviti zase, ko kdo prestopi mejo, in kako pošteno sprejeti poraz.

Characters

Povodni možPPovodni mož
BrinaBBrina
Plavalec MatejPPlavalec Matej
Stari krapSStari krap

Story overview

Povodni mož in njegova hči Brina se z Ljubljanice preselita na Krko, kjer bi si rad na novo ustvaril sloves. Pri ciljnem kamnu spozna Starega krapa, nato pa sreča Plavalca Mateja in ga izzove na plavalno tekmo skozi ozko vrzel med skalama. Ker se po pravilih ne sme razdeliti, se s širokimi rameni zagozdi med skali. Matej ga prehiti in se prvi dotakne ciljnega kamna. Povodni mož bi si rad rešil ugled, zato nepremišljeno ponudi Brino za nagrado. Brina ponudbo nemudoma zavrne in tudi Matej je noče obravnavati kot nagrado. Povodni mož prekliče obljubo, z vodo vreže Matejevo ime v kamen in sprejme poraz.

Povodni mož je izpod stopnic na pristajališču izvlekel še zadnje stopalo. Za njim se je raztegnilo v drgetajoč trak.

»Še vedno se te drži,« je rekla Brina.

»Vem.«

Najstarejša hči je počakala, da je iz traku oblikoval gleženj. Za pot si je zožila telo. On je ohranil ramena tako široka, da bi na njih lahko nosil čoln.

»Si pripravljen?« je vprašala.

Iz razpoke v kamnu je potegnil še zadnjo kapljo.

»Zdaj pa sem.«

Pred zoro sta kot dva nizka pasova megle prečkala speče travnike. Povodni mož je zapustil Ljubljanico v Sloveniji, ker ga je tam poznal že vsak rečni zavoj. Nekoč so se ljudje ustavljali na mostovih in gledali, kako se dviga iz vode. Zadnje čase so se nagibali čez ograjo in ga spraševali, ali je videl izgubljeno vedro.

Na Krki bo drugače.

Zjutraj je v svoji novi reki stal do prsi v vodi. Ohranjal je človeško podobo, tok pa ga je prečesaval. Pod jelšo je nad gladino molel ploščat kamen. Njegovo površino so prekrivala imena.

Ob njem je v vodi lebdel ogromen krap.

»Stari krap,« se je predstavil. »Ne stoj na črkah.«

Povodni mož je dvignil stopalo.

»Kaj dobi zmagovalec?« je vprašal.

»Ime na ciljnem kamnu.«

Za njegovo ime bo treba precej prostora. Predstavljal si je, kako ga z vodno iglo iz prsta vrezuje globoko v kamen. S to spretnostjo je nekoč privabljal množice k Ljubljanici.

»Kdo drži rekord?«

»Odvisno, kdo plava.«

Kako nadležen odgovor. Povodnemu možu je bila ta reka že všeč.

Brina se je odpravila nizvodno, da bi si ogledala votlino pod jelšinimi koreninami. Odrasla povodna žena si je lahko sama izbrala dom in ta je imel senco, prodnata tla in nobenega očeta, ki bi z ogromnimi rameni zapiral vhod.

Nad njo je podrsal čevelj.

Moškemu je na bregu spodrsnilo in postrani je treščil v reko. Voda je pljusknila ob korenine.