Povodni mož je izpod stopnic na pristajališču izvlekel še zadnje stopalo. Za njim se je raztegnilo v drgetajoč trak.
»Še vedno se te drži,« je rekla Brina.
»Vem.«
Najstarejša hči je počakala, da je iz traku oblikoval gleženj. Za pot si je zožila telo. On je ohranil ramena tako široka, da bi na njih lahko nosil čoln.
»Si pripravljen?« je vprašala.
Iz razpoke v kamnu je potegnil še zadnjo kapljo.
»Zdaj pa sem.«
Pred zoro sta kot dva nizka pasova megle prečkala speče travnike. Povodni mož je zapustil Ljubljanico v Sloveniji, ker ga je tam poznal že vsak rečni zavoj. Nekoč so se ljudje ustavljali na mostovih in gledali, kako se dviga iz vode. Zadnje čase so se nagibali čez ograjo in ga spraševali, ali je videl izgubljeno vedro.
Na Krki bo drugače.
Zjutraj je v svoji novi reki stal do prsi v vodi. Ohranjal je človeško podobo, tok pa ga je prečesaval. Pod jelšo je nad gladino molel ploščat kamen. Njegovo površino so prekrivala imena.
Ob njem je v vodi lebdel ogromen krap.
»Stari krap,« se je predstavil. »Ne stoj na črkah.«
Povodni mož je dvignil stopalo.
»Kaj dobi zmagovalec?« je vprašal.
»Ime na ciljnem kamnu.«
Za njegovo ime bo treba precej prostora. Predstavljal si je, kako ga z vodno iglo iz prsta vrezuje globoko v kamen. S to spretnostjo je nekoč privabljal množice k Ljubljanici.
»Kdo drži rekord?«
»Odvisno, kdo plava.«
Kako nadležen odgovor. Povodnemu možu je bila ta reka že všeč.
Brina se je odpravila nizvodno, da bi si ogledala votlino pod jelšinimi koreninami. Odrasla povodna žena si je lahko sama izbrala dom in ta je imel senco, prodnata tla in nobenega očeta, ki bi z ogromnimi rameni zapiral vhod.
Nad njo je podrsal čevelj.
Moškemu je na bregu spodrsnilo in postrani je treščil v reko. Voda je pljusknila ob korenine.





