Prask, prask. S svinčnikom sem razdelil dvorišče na kvadratke. Vsak je bil širok natanko toliko kot palec na roki. Ime mi je Edgar in zemljevid potrebujem tudi za odpravo, ki ne seže dlje od vrtne hišice. Še posebej, kadar je v igri nagrada.
Kdor bo našel mamino leseno ptico, bo dobil prvo sobotno popoldne v hišici. Cele tri ure bo sam odločal, kaj se bo dogajalo med sveže pobarvanimi stenami.
Želel sem si blazin, pustolovske knjige in prostora, kjer bi si lahko izmislil svojo skrivnost.
»Potrebujem gledališče,« je rekla prijateljica Ajda in si na roko nataknila lutko iz nogavice.
»Potrebujem delavnico,« je dejal moj drugi prijatelj Viktor. Nosil je kartonast most, ki se je na sredini povešal. »Najraje takšno, kjer mi nihče ne bo sedel na mostu.«
Zložen zemljevid sem odložil na dvoriščno mizo in šel notri po voščenke. Ob pločevinasti škatli z voščenkami je odprta ležala moja knjiga. V njej so otroci razvozlali skrivnost v starem mlinu, ker so opazili sledi, za katere se drugi niso zmenili.
Opazovati pa znam.
Zunaj sem s sponko spel zložene robove zemljevida. En vogal je bil trd. Ko sem zemljevid dvignil, se je ob mizi zaslišal tih trk, kakor bi obnjo udaril les.
Verjetno sponka. Zdaj je bilo treba zmagati v lovu na zaklad.
Mama je stala pri kuhinjskih vratih.
»Ptica je skrita. Nič ni zakopano in vse lahko dosežete. Ostanite med temi vrati, klopjo in hišico. Pregledate lahko vse, kar uporabljate za igro, tudi tisto, kar imate pri sebi.«
»Brez zaslonov?« je vprašal Viktor.
»Brez zaslonov,« je potrdila mama.
»Dobro,« je odvrnil. »Moj itak ne bi šel pod klop.«
Dvignil sem zemljevid.
»Prvič, preiščemo kvadratek za kvadratkom. Drugič, sledimo namigom. Tretjič, prerišemo vse, kar je pomembno.«
»Četrtič, najdemo ptico?« je vprašala Ajda.
»To spada zraven.«
Iskanje po kvadratkih se je odlično obneslo.





