Svinčnik je zaškripal, ker sem pritisnil premočno, in konica se je odlomila sredi besede. V knjižnici je dišalo po prašnih platnicah, za sosednjo mizo je nekdo šumel s časopisom. Ida mi je brez besede podala svoj svinčnik, ošiljen kot igla. Tako je z nama vedno: jaz že pišem, ona že popravlja. Z medeninasto uro na mojem zapestju sva bila že pri pisarjih v glini in pri kamnitih blokih v pesku, vse, kar sva tam videla, pa zdaj stoji v mojem zvezku. Uro sem našel jaz, Oskar, in z njo lahko greva kamorkoli v času. Vsakič si z Ido izbereva eno novo vprašanje o kakšnem pomembnem trenutku zgodovine in odpotujeva po odgovor, doma pa ga preveriva in dopolniva zvezek.
»Danes hočem ugotoviti, kdo sme glasovati,« sem prebral na glas, ko sem dopisal.
Lenka je pogledala čez želvovinasta očala. »In kako boš vedel, da si ugotovil?«
»Preštel bom,« sem rekel. »Roke se dajo prešteti.«
Ida je odprla pokrovček ure. Na notranji strani je bilo vgravirano: »Ne odnesi ničesar razen spominov in lastnih zapisov.« Prebrala ga je, kot da ga vidi prvič, čeprav ga zna na pamet. Potrkal sem po paščku, dvakrat, kot vedno, preden si upam. Skupaj sva potisnila kazalca, prvega na Atene, drugega na dan skupščine. Izbrati morava isto, sicer ura niti ne trzne.
Potem je pod mojimi čevlji zaškrtal kamen.
Stala sva na pobočju, ki je bilo eno samo sivo skalovje, posejano z ljudmi. Veter je nosil prah in glasove. Mimo naju je skoraj zdrsnil visok mladenič v zelenem oblačilu, ki mu je čez levo ramo visel naguban rob. Pod pazduho je stiskal zvitek, dolg kot moja roka.
»Oprostite, zakaj se vam tako mudi?« sem vprašal.
»Ker se bo skupščina vsak čas začela,« je rekel in se ustavil le zato, ker mu je Ida stopila na pot. »Jaz sem Tadej. Ko se zbere vsa ta množica, dobi besedo tisti, ki je pripravljen.
