Parket v knjižnici je zaškripal, ko sem se nagnil čez mizo, in Lenkina enciklopedija je zadišala po prahu in starem lepilu. Medeninasta ura na mojem levem zapestju lahko mene in mojo prijateljico Ido odnese kamorkoli v času, midva pa v zvezek zapisujeva, kaj sva tam videla in kaj sva pozneje preverila. Pod Idino vrstico sem napisal: Danes hočem ugotoviti, kako premakniti težak kamen.
»Piramide,« sem rekel. »Tam so premikali največje kamne.«
Ida si je popravila okrogla očala. »Najprej se zmeniva, kam točno.«
Doma v moji sobi sva sedla na posteljo. Potrkal sem po paščku in odprl pokrovček. Na notranji strani je stalo: »Izberita isto. Nesita le spomin in lastni zapis.«
»Egipt, gradbišče piramide,« sva rekla hkrati.
Vročina me je udarila kot odprta pečica. Pesek je škripal pod podplati, zrak je dišal po zdrobljenem apnencu. Pred nama se je dvigala nedokončana piramida, ob njej pa klančina, tako dolga, da sem moral zvrniti glavo, če sem hotel videti njen konec. Ljudje na njej so bili drobni kot zrnca popra. Dolgo nisem rekel ničesar. Ida tudi ne.
Ob vznožju je kamenosek s tolkačem trkal po robu bloka in godrnjal, da mu prah leze celo v kruh.
»Vse je v potegu,« sem rekel Idi. »Napneš vrv, uskladiš korak, potegneš. Trije koraki.«
»Kdo pa sta vidva?« Pred naju je stopila ženska z ožganimi rameni in vrvjo čez prsi. »Jaz sem Nela. To je moja skupina. Moji so tu samo del leta, potem gredo domov. Zidarjem, ki so tu ves čas, pomagamo. Moči ne bom zapravljala za otroke.«
»Samo ene majhne sani,« sem rekel. »En poskus.«
Pokazala je na sani z ročnim kamnom. »En.«
Nadzornik vrvi mi je potisnil v roke novo pleteno vrv.
