Tik. Tik. Tik. Zvok je bil kovinski in pretanek za budilko, prihajal pa je z dna škatle s šolskimi potrebščinami, izpod ravnila in zlomljenih voščenk. Kopal sem z obema rokama, ki ju mama primerja z lopatama, Ida pa je z moje postelje pripomnila, da tak nered pri enajstih letih ni več ljubek. Potem sem jo izvlekel: medeninasto uro s širokim usnjenim paščkom, brez številk, s tremi kazalci.
Ida si je popravila okrogla očala in odprla pokrovček. Na notranji strani je bilo vgravirano: Izberita isto. Nesita le spomin in lastni zapis.
»Greš z mano pogledat, kje se je začelo pisanje?« sem vprašal in že potrkal po paščku.
»Grem. Ampak najprej zapiši vprašanje. Točno.«
Odprl sem zvezek in napisal: Danes hočem ugotoviti, zakaj so začeli pisati. Pod njim sem pustil eno samo vrstico prostora. Ida je pogledala vrstico, potem mene in vzdihnila.
Prvič sem zavrtel kazalce sam in ura je samo tiktakala naprej. Šele ko je Ida položila prst na moj in sva oba rekla južna Mezopotamija, mesto ob reki, se je soba zložila kot list papirja.
Zadišalo je po vlažni rečni mivki in suhem ječmenovem prahu. Opoldanski zrak je bil tako vroč, da sem ga čutil v zobeh. Pred nama se je dvigala žitnica iz blatnih opek, pred njo pa so stali kopači kanalov, toliko, da nisem videl konca. Lopate so jim štrlele čez ramena kot trstičje ob reki in vse te lopate so čakale na isto stvar. Zastala sva sredi vrveža.
Nekdo je z leseno lopato udaril ob tla.
»Ječmen za mojo skupino! Obljubljen je bil!« je zarohnel kopač, ki so ga klicali Boštjan.
Pred vrati shrambe je stal pisar, komaj kaj starejši od mojega bratranca, in v dlaneh držal temno, mokro tablico. Imenoval se je Vid.
